Trak

Elastičen tekstilni trak je osrednji rekvizit pri vseh različicah slacklina. Prvotno se je za slackline uporabljal plezalski najlonski trak širine 2,5 cm, a z širšim razmahom tega športa se je na tržišču pojavilo še mnogo drugačnih trakov z različnimi lastnostmi. Izbira traku je tako odvisna od predvidene dolžine relacij, želene elastičnosti traku, njegove nosilnosti, vrste uporabe (hoja, izvajanje trikov), odpornosti na okoljske vplive ter drugih dejavnikov.

Vrste

Trakovi se med seboj v grobem ločijo po materialu, širini in načinu pletenja. Te značilnosti močno vplivajo na lastnosti traku in ga delajo bolj ali manj primernega za specifične podkategorije slacklina.

Material

Najpogosteje se za izdelavo traku uporabljajo naslednji materiali:

• poliamid (najlon) – zelo elastični in mehki trakovi;
• poliester – trakovi z manjšo elastičnostjo, primerni za večje razdalje;
• UHMWPE (Dyneema) – trakovi z zelo majhno elastičnostjo, za ekstremne razdalje.

Sestava traku je lahko tudi kombinirana: tako imajo, na primer, nekateri trakovi za ekstremne razdalje sredico izdelano iz UHMWPE, plašč pa iz poliestra. Pri tem zunanja poliestrska plast dela trak udobnejši za hojo, hkrati pa ščiti nosilno sredico pred abrazijo.

Vrsta pletenja

Tudi po vrsti pletenja lahko trakove razdelimo v nekaj kategorij:

• Cevasti (tubularni) trakovi. Ti so običajno izdelani iz poliamida. Zaradi cevastega pletenja so takšni trakovi debelejši in imajo zaobljene robove, kar jih dela prijetne za hojo.
• Ploski trakovi. Tehnologija izdelava takšnih trakov je preprosta, zato so precej pogosti in imajo ugodno ceno. Njihova slaba stran je, da so robovi ostrejši, zlasti pri visokih napetostih.
• Večplastni trakovi. Takšni trakovi so sestavljeni iz več medsebojno prepletenih plasti, s čimer dosežemo kombinacijo več ugodnih karakteristik. Eden najpogostejših ciljev je, da sredinska plast prevzame večino sile v traku, medtem ko je zunanja plast pletena bolj ohlapno in zato tudi pri višjih napetostih ostane mehka, robovi pa zaobljeni. S tem dobimo trak z zmerno elastičnostjo, ki pa je še vedno prijeten za hojo. Slabost večplastnih trakov je njihova višja cena, saj je tehnologija njihove izdelave zahtevnejša.

Širina

Za slackline se najpogosteje uporabljajo trakovi širine 2,5 cm. Izjema so kratki, začetniški trakovi, ki so navadno širši (3,5 cm ali 5 cm) ter trakovi za trickline (izvajanje dinamičnih trikov na nizkih višinah), ki so široki 5 cm. Kljub splošno razširjenemu prepričanju začetnikov, da je hoja po širšem traku enostavnejša, širina traku na težavnost hoje ne vpliva bistveno. Mnogi slacklinerji sčasoma pridejo celo do zaključka, da je klasičen 2,5-centimetrski trak pravzaprav prijetnejši. Razlog za uporabo širših trakov v začetniških kompletih je bržkone dejstvo, da lahko proizvajalci preprosto priložijo kar standardne tovorne 5-centimetrske napenjalnike (t.i. račne).

Na visokicah se uporabljajo izključno trakovi širine 2,5 cm, in za to širino je izdelana tudi vsa namenska oprema, na primer banane. Edina izjema so izredno dolge visokice – kilometer ali več – pri katerih so v ogib vplivu vetra trakovi pogosto še ožji (med 1,7 cm in 2,5 cm).

Karakteristike

Lastnosti trakov opredelimo z navedbo naslednjih karakteristik:

• material
• vrsta pletenja
• širina
• debelina
• masa (grami na meter traku)
• največja delovna obremenitev (WLL)
• minimalna porušna sila (MBS)
• raztezek

Za uporabo na visokicah je standardna zahteva, da ima trak minimalno porušno silo nad 25 kN.