Pomožni trak

Pomožni trak je eden od dveh trakov, ki sestavljata visokico, in je v veliki meri zaslužen za njen značilni videz. Pomožni trak ni napet, temveč je v zankah obešen pod glavnim trakom. Njegova primarna vloga je zagotavljanje redundance: če bi iz kakršnegakoli vzroka glavni trak odpovedal, bi nosilno vlogo prevzel pomožni trak in s tem preprečil padec visokovalca v globino. Sekundarna vloga pomožnega traku je očem bolj skrita, a kljub temu še kako pomembna. Njegove zanke namreč dušijo tresljaje glavnega traku ter s tem močno olajšajo hojo. Takšno dušenje je še zlasti pomembno pri dolgih trakovih, ki bi jih bilo brez pomožnega traku praktično nemogoče prehoditi.

Izbira in razmislek o varnosti

Zaradi njegove pomembne varnostne vloge je treba pomožni trak pazljivo izbrati in temeljito premisliti njegovo postavitev. V primeru odpovedi glavnega traku pomožni trak teže visokovalca ne prevzame takoj, zato najprej sledi vsaj nekaj metrov padca, ki ga mora pomožni trak – ko se naposled napne – primerno ublažiti. S tega vidika je za pomožni trak bolje uporabiti trak z večjim raztezkom, saj so v tem primeru telo visokovalca ter komponente sistema izpostavljene manjšim silam. Pri tem igra vlogo tudi dolžina pomožnega traku – večja ko je, globlji je padec in večje so sile. V primeru nižjih visokic je treba prevprašati tudi možnost, da bi na dnu takega padca visokovalec že zadel tla.

Kljub temu, da je krajši pomožni trak varnejši, s krajšanjem vseeno ne gre pretiravati, saj se s prekratkim pomožnim trakom odrečemo njegovi stabilizacijski vlogi. Čista skrajnost, ko je pomožni trak stisnjen ob glavnega, ni priporočljiva tudi zato, ker lahko isti neljubi dejavnik, na primer padajoča skala, poškoduje oba hkrati.

Ker je vse omenjene vidike težko pretehtati "na oko", je na spletni strani Mednarodne slacklinerske zveze (ISA) na voljo spletna aplikacija, s katero je mogoče preračunati povese, sile in druge količine, povezane s padcem na pomožni trak.

Zanke

Pred postavljanjem visokice je treba pomožni trak pripeti na glavnega, da se ustvarijo zanke. To storimo s kosi lepilnega traku, ki jih prilepimo tako, da se enega od trakov oprimejo, drugi pa lahko prosto drsi skoznje. Pri tem moramo biti pozorni, da so razdalje med lepilnimi trakovi čim bolj raznolike, saj le tako primerno dušijo tresljaje glavnega traku. Če so si zanke po velikosti preveč podobne, dosežemo namreč prav nasproten učinek – na napeti visokici zanihajo vse obenem in lovljenje ravnotežja postane težje. Tipične dolžine zank se gibljejo v območju med dvema in petimi metri, porazdeliti pa jih poskusimo čim bolj naključno.

Nameščanje

Na napenjalni strani pomožni trak vpnemo v banano, če le imamo na razpolago dovolj opreme za to. Alternativna, a manj priporočljiva možnost je, da trak zavežemo v Frostov vozel in vpnemo v škopec. Na statični strani za vpenjanje izkoristimo šivano zanko, če je ta na voljo. Dolžino pomožnega traku odmerimo tako, da ta ob padcu na vis ravno še ne prevzame nobene sile. Če med visokovanjem ugotovimo, da je pomožni trak predolg ali prekratek, njegovo dolžino prilagodimo, a seveda ne medtem, ko je na traku človek.

Rokovanje

Pri padcih se pomožni trak pogosto zamota preko glavnega in povzroči zavoje v njem. Zmešnjavo lahko do neke mere popravimo tako, da potegnemo za pomožni trak, in sicer odločno, a ne sunkovito. Dostikrat se s tem trak vsaj deloma odvije, vendar lahko manever na daljših visokicah pusti neprijetno posledico: pomožni trak se nabere v velikih zankah na eni strani visokice, na drugi pa zank praktično ni več. Hoja na bližnji strani postane težka, ker zanke preveč nihajo, na drugi strani pa še težja, ker pomožni trak ne opravlja stabilizacijske vloge. Zato je pravzaprav najbolje, da se zamotanemu pomožnemu traku sploh ne pustimo motiti in se preprosto navadimo hoditi po njem.