Redundanca

Redundanca je stanje, ko isto vlogo opravlja več neodvisnih podsistemov, s čimer dosežemo odpornost na odpoved enega od njih. V visokovanju je najočitnejši primer redundance uporaba dveh trakov: glavnega in pomožnega. Če iz kakršnegakoli razloga glavni trak odpove, nosilno vlogo prevzame rezervni trak in s tem obvaruje visokovalca pred padcem v globino.

Pri postavljanju visokice je treba poskrbeti, da so redundantne vse komponente, katerih odpoved je v razumni meri mogoča. Edini neredundantni deli sistema so vis, pri katerem je redundanco v praksi težko doseči brez povzročanja drugih težav, ter v določenih primerih objekti, na katere je visokica sidrana. Pri postavljanju sidrišča na drevesu ali skali lahko, na primer, ocenimo, da je dotični objekt dovolj velik, močan in stabilen, da odpovedi celega objekta (prevrnitev drevesa, premik skale) ni pričakovati. V primeru sidranja na vijake v sicer stabilni skali je treba obremenitev vseeno razporediti po več točkah, saj se lahko kateri od vijakov zaradi krajevnih variacij v kakovosti skale izpuli.

Glavni način doseganja redundance je podvajanje komponent: za izdelavo sidrišča uporabimo dve zanki, glavni trak ter rezervo vpnemo v ločene vezne člene, obremenitev razporedimo po več sidriščnih točkah. Za doseganje dodatne redundance lahko neobremenjen preostanek trakov visokice privežemo še na ločen objekt (na primer okoli drugega drevesa).

Redundantnost sistema prevprašamo tako, da za vsako od komponent razmislimo, kaj se zgodi, če ta odpove. Sistem je dovolj redundanten v primeru, da odpoved katerekoli komponente povzroči le prenos sile na drugo. Pri oceni redundantnosti je treba posebno pozornost posvetiti možnosti verižne odpovedi, ki lahko usodno prizadene tudi na videz polno redundanten sistem.