Dvig na trak

Dvig na trak iz visečega položaja je ena od osnovnih osnovnih veščin, potrebnih za visokovanje. Manevra se velja dobro naučiti, da nam pri visokovanju pobere čim manj energije. Vaditi ga je mogoče v parku, le trak mora biti napet dovolj visoko, da se pri vadbi ne zadenemo v tla.

Postopek

Izhodiščni položaj za dvig je, da se za trak držimo z obema rokama, stopalo ene noge pa za trak zataknemo tik nad peto (trak leži na Ahilovi tetivi). Zataknjeno nogo pokrčimo v kolenu, da sta stegno in golen približno pravokotni. Celo telo nato potegnemo čim bliže traku, prosto nogo pa iztegnemo vstran, pravokotno na trak. Če je položaj pravilen, nas teža iztegnjene noge začne sukati in čez nekaj trenutkov se znajdemo v ležečem položaju na traku. Obe nogi nato spustimo in se z rokami potisnemo v sedeč položaj.

Začetniške napake

Manever je, ko ga opravi izkušen človek, videti povsem preprost in tak tudi v resnici je – a mučenje z začetnimi poskusi vseeno marsikoga prepriča v nasprotno. V pomoč naj navedemo nekaj najpogostejših začetniških napak:

• Daleč najpogostejša napaka je, da telesa ne dovolj približamo traku. S tem teža trupa nasprotuje teži iztegnjene noge in do obrata ne pride. Za uspešen obrat je torej nujno, da smo povsem "prilepljeni" na trak. Boke naj dviguje predvsem za trak zataknjena noga, zgornji del telesa pa roke. Priporočljivo je, da roki nekoliko razmaknemo po traku: ena naj bo pri vrhu prsnega koša, druga pa na njegovi sredini. V nasprotju s prepričanjem začetnikov za dvig ni potrebna izjemna moč v rokah, saj moramo z njimi dvigniti le zgornjo polovico telesa, poleg tega pa je treba v dvignjenem položaju vztrajati le zelo kratek čas.

• Zamah z iztegnjeno nogo je pri učenju bolj v napoto kot v korist, saj tako zanihamo trak in se nanj poskušamo obrniti ravno takrat, ko nam je nihaj najbolj v oviro. Manever dviga je mogoče izvesti povsem zvezno in počasi, in priporočamo, da se ga začetniki in začetnice tako tudi naučijo. Ko enkrat obvladamo statično različico, bo z vajo telo samo ugotovilo, katerem gibu se splača dodati nekaj dinamike, da bo izvedba še lažja.

• Če nam uspe le prva polovica obrata, nato pa nas prevrne nazaj pod trak, smo najverjetneje v pričakovanju skorajšnjega zaključka pokrčili iztegnjeno nogo ali pa smo jo sicer ohranili iztegnjeno, vendar ni bila več pravokotna na trak. S tem njena teža nima več dovoljšnjega vzvoda, da bi nas obrnila. Noga mora ostati iztegnjena ves čas, in mora biti tudi ves čas pravokotna na trak. Pokrčiti jo smemo šele, ko lahko težo svojega telesa položimo neposredno na trak.

• Marsikateremu začetniku ali začetnici se zdi bolj intuitivno, da bi se z nogo preko traku obesil tako, da trak poteka pod kolenom namesto pod peto. Četudi se je v tem položaju mogoče uspešno obrniti, ga ne priporočamo, saj močan pritisk traku na mehko kožo pod kolenom že pri enem samem poskusu navadno povzroči spektakularne podplutbe. Ahilova tetiva je na pritisk bistveno bolj odporna.

• Ljudje z veliko moči v rokah – tipično tisti, ki se ukvarjajo tudi s plezanjem – po spodletelem poskusu ali dveh radi obupajo in se odločijo, da se bodo na trak raje povzpeli kar z golo silo, kot bi se dvigovali na skalno polico. To seveda deluje, a pobere ogromno energije. Predlagamo, da taki začetniki prednost svoje moči raje izkoristijo tako, da si dovolijo več poskusov, in uspeh zagotovo ne bo izostal.