Sidrišče
Sidrišče je sistem veznih elementov, ki so na eni strani pripeti na okolico, na drugi strani pa se združijo v skupni točki, v katero je vpet slackline. Izdelava sidrišč je prvi korak pri postavljanju. Sidrišča se v grobem ločijo na dve vrsti glede na način pritrditve: izdelamo jih lahko bodisi z ovijanjem celih objektov z zankami ali vrvmi bodisi z izkoriščanjem sidriščnih točk, ki so na objekte pritrjene. Najpogostejši primer ovijanja je sidranje na drevesa, sidranje v pritrjene točke pa se uporablja pri skalnih sidriščih. Trak je v skupno točko sidrišča vpet z banano ali šivano zanko. Vezne elemente sidrišča je treba ustrezno zaščititi pred abrazijo, pri visokicah pa je treba poskrbeti tudi za redundanco.
Sidrišča na drevesih
Sidranje na drevesa je najpogostejši način pritrjevanja slacklinov. Za postavljanje takega sidrišča navadno uporabimo tovorno ali drugo neskončno zanko, ki jo ovijemo okoli drevesa. Uporabiti je mogoče tudi statično vrv, a je ta izbira manj priporočljiva, saj vrv močneje pritiska na skorjo drevesa kot ploščati trak zanke. V vseh primerih je treba drevo pred drgnjenjem zaščititi s podlogo. Zanko lahko na drevo namestimo v konfiguraciji koša (ovijemo jo okoli drevesa in združimo konca) ali pa jo nanj zavežemo s kavbojskim vozlom. Zanka v konfiguraciji koša ima večjo nosilnost, a tudi slabo lastnost, da neobremenjena med postavljanjem zdrsava navzdol po deblu. Zdrsavanje lahko preprečimo tako, da jo pripnemo na podlogo, s katero smo zaščitili drevo (na primer z uporabo trakcev z "ježkom"). Kavbojski vozel trdno objame drevo in s tem že sam prepreči zdrsavanje, a je njegova nosilnost nekoliko manjša, poleg tega pa se prosti konec zanke lahko suka in se moramo zato nekoliko potruditi, če želimo slackline vpeti vodoravno. V obeh konfiguracijah na zanko v skupni točki namestimo škopec, nanj pa bodisi banano ali neposredno šivano zanko traku.
Pri sidranju visokice je treba drevo pazljivo izbrati: biti mora dovolj močno in stabilno, da ga sile pri uporabi visokice ne morejo podreti. Če imamo kakršnekoli dvome v stabilnost sicer dovolj močnega drevesa, drevo dodatno zavarujemo tako, da ga z vrvmi privežemo na druga drevesa za njim. Če se primarno drevo začne nagibati, vrvi prenesejo del obremenitve na sekundarna drevesa in s tem obvarujejo primarno drevo pred podrtjem. Varovalne vrvi moramo čim bolj napeti, da v primeru nagiba drevesa takoj začnejo prenašati silo naprej. Zaščita s privezovanjem primarnega drevesa na sekundarna je edina, ki je v takšnih okoliščinah dovolj varna: nikakor ne smemo situacije reševati tako, da pomožni trak ali neobremenjena repa glavnega in pomožnega traku privežemo na drugo drevo. Samo primarno drevo namreč tako ostane nezavarovano in če se podre, lahko s svojo težo preobremeni tudi varnostno povezavo ter privede do verižne odpovedi.
Če imamo namesto enega močnega drevesa na voljo le več šibkejših, lahko sidrišče izdelamo tako, da do vsakega od njih speljemo svoj niz zank ali vrv, njihova krajišča pa združimo v skupni točki. Pri tem moramo nujno poskrbeti, da se sila iz skupne točke enakomerno porazdeli med drevesa.
Sidrišča v skali
Skalna sidrišča lahko v nekaterih primerih izvedemo z ovijanjem, in v tem primeru veljajo podobna pravila kot pri izdelavi sidrišč na drevesu. Kadar skala ni primerno oblikovana za ovijanje, pa se moramo poslužiti pritrjevanja s skalnimi vijaki. Že pri zasnovi sidrišča je treba razmišljati o redundanci: v skalo običajno namestimo dva do tri vijake. Nanje privijemo kovinska ušesa, skozi slednja pa vstavimo bodisi deltaste člene (za uporabo s tovornimi zankami) bodisi ovalne člene (za sidrišča s statičnimi vrvmi). Pramene zank ali vrvi zberemo v skupni točki, kjer skoznje vstavimo kovinski vezni člen, na primer škopec. Pri uporabi vrvi lahko pred tem vse pramene še zavežemo v jebeno velik vozel.