Segmentiranje

Segmentiranje je tehnika, pri kateri visokico sestavimo iz več zaporednih kosov trakov (segmentov). Na vsakem od spojev sta trakova, tako glavni kot pomožni, med seboj navzkrižno povezana preko veznih členov, speljanih skozi šivane zanke. Tehnika se uporablja za postavljanje visokic, daljših od 100 m, kjer bi bila uporaba enega samega zveznega traku nepraktična in tudi potencialno nevarna.

Praktični vidik

Segmentiranje ima znatne praktične prednosti pri postavljanju dolgih visokic:

• Prenašanje opreme na lokacijo je lažje: posamezne kose trakov lahko razporedimo med več nosačev in trakove sestavimo šele na licu mesta.
• Za vsako visokico prinesemo le toliko traku, kolikor ga zares potrebujemo.
• Kombiniramo lahko obstoječe trakove različnih lastnikov – ni treba nabavljati namenskih dolgih trakov za velike projekte.
• Če pride do poškodbe, je ta omejena le na en segment, trak z ostalih segmentov pa lahko ponovno uporabimo pri prihodnjih projektih.

Varnostni vidik

Čeprav so že omenjene praktične prednosti več kot dovoljšen razlog za segmentiranje, ima tehnika tudi zelo pomembno varnostno prednost. Ker je pomožni trak daljši od glavnega, pri odpovedi slednjega visokovalec najprej nekaj časa pada, preden ga pomožni trak prestreže. Pri kratkih visokicah je razlika dolžin glavnega in pomožnega traku majhna, zato padec ni globok. Podoba pa je precej drugačna pri dolgih trakovih: tam je razlika dolžin trakov večja in padci na pomožni trak lahko dosežejo precejšnje globine. Po odpovedi glavnega traku se visokovalec tako znajde položaju, ko se mora nazaj do krajišča povzpeti z mačkom in pri tem zgolj z rokami premagati znatno višinsko razliko. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je padec na pomožni trak precej manj nadzorovan kot običajni padci na visokici in zato pri njem ni mogoče povsem izključiti možnosti poškodb, sprevidimo, da situacija hitro lahko postane hudo nezavidljiva, saj velika višinska razlika znatno oteži tudi morebitno reševanje poškodovanca.

Segmentiranje to težavo rešuje: če pride do odpovedi glavnega traku, popusti le tisti segment, kjer se je odpoved zgodila. Cel trak se zato efektivno podaljša le za razliko dolžin glavnega in pomožnega traku v enem segmentu, in še to podaljšanje se v veliki meri kompenzira s skrčitvijo glavnega traku v neprizadetih segmentih. Padec na pomožni trak je zato znatno krajši in blažji.

Sestavljanje segmentov

Vsak segment sestavljata en glavni in en pomožni trak. Pomožni trak mora biti ustrezno daljši od glavnega: ko je segment enkrat povezan v visokico, prilagajanje dolžine pomožnega traku ni več mogoče, zato morajo biti prave dolžine pazljivo pripravljene vnaprej. Ker so trakovi običajno standardnih dolžin (najpogosteje 50 m ali 100 m), sta na začetku oba trakova v paru enake dolžine in je treba pomožni trak nekako podaljšati. To lahko storimo na več načinov, a najbolje se obnesejo podaljški iz traku, ki jih na pomožni trak namestimo tako, da šivani zanki traku in podaljška povežemo s kavbojskim vozlom. Dolžina podaljška je odvisna od raztezka glavnega traku in predvidene končne napetosti visokice.

Tako pripravljene pare trakov povežemo med seboj z navzkrižnimi spoji, ki zmorejo silo s kateregakoli traku na eni strani spoja prenesti na katerikoli trak na drugi strani. Obremenitev tako lahko poteka v smeri glavni-glavni (običajen režim delovanja), glavni-pomožni (v primeru odpovedi glavnega traku v enem segmentu) ali celo v smeri pomožni-pomožni (v sicer zelo malo verjetnem, a teoretično mogočem primeru odpovedi glavnih trakov v obeh segmentih). Navzkrižni spoji so izdelani z vrvnimi škopci.¹ Obstaja več tipov vezave, od katerih bomo tu omenili le eno. Pri tej vezavi šivano zanko pomožnega traku vstavimo v šivano zanko glavnega traku, nato pa obe tako pripravljeni strani povežemo z dvema vrvnima škopcema (s tem zagotovimo redundantnost povezave). Izdelane spoje navadno na koncu povijemo z lepilnim trakom, ki komponente spoja drži na mestu, hkrati pa zmanjša možnost zatikanja obroča visa pri prehodu preko spoja.